Ureaplasma spp. je tudi dokaj pogost oportunistični patogen, ki lahko pri ljudeh z imunsko pomanjkljivostjo povzroča sistemsko okužbo in prizadene različne organe.

Določeno vrsto sečnih kamnov, ki so sestavljeni iz amonijevega magnezijevega fosfata (struvit), povzročajo bakterije, ki hidrolizirajo sečnino, vključujoč bakterije Ureaplasma spp.

Kljub temu, da opisana stanja klinično lahko ostanejo neizražena, rezultati raziskav močno podpirajo vzročni pomen Ureaplasma spp. pri nastanku horioamnionitisa.

Izolacija Ureaplasma spp. iz amnijske tekočine je bila povezana s horioamnionitisom, to pa je bilo obratno sorazmerno s porodno težo.

Rezultati raziskav kliničnega pomena izolacije nediferencirane Ureaplasma spp. iz spodnjega urogenitalnega trakta moških in žensk so bili nasprotujoči.

Opažene razlike so bile povezane z več obolenji dihal dojenčkov, ki so imeli potrjeno okužbo z Ureaplasma spp.

M. hominis in Ureaplasma spp. so najpogosteje izolirani mikroorganizmi iz posteljice in amnijske tekočine pri spontanem prezgodnjem porodu.

Za bakterije iz rodu Ureaplasma spp. velja, da so naravno odporne proti linkozamidom, kot je klindamicin.

Vendar pa direktne povezave z Ureaplasma spp. niso mogli potrditi zaradi polimikrobne kolonizacije cervovaginalnega prostora.

Analize genoma kažejo, da je bila ta mikoplazma podvržena horizontalnemu prenosu genov iz Ureaplasma spp.

Pogosto je prisotna sočasno z Ureaplasma spp. ter se prenaša spolno in vertikalno.

V številnih raziskavah so potrdili povezavo med osamitvijo Ureaplasma spp. iz horioamniona in histološko dokazanim horioamnionitisom (35, 141).

Izolacija mikoplazem je standardna metoda za dokaz okužbe z M. hominis in Ureaplasma spp., vendar zahteva specifična kompleksna gojišča in usposobljeno osebje.

Tetraciklini so učinkoviti za zdravljenje okužb, ki jih povzročata Ureaplasma spp. in M. hominis, vendar odpornost postaja vse pogostejša.

Klinični pomen s PCR in/ali metodo osamitve dokazane prisotnosti Ureaplasma spp. v omenjenih brisih zatorej ostaja nepojasnjen.

Ta kombinacija obeh komponent deluje baktericidno za širok bakterijski spekter, vključno z Mycoplasma spp. in Ureaplasma spp.

Pogosto je prisotna hkrati z Ureaplasma spp. in se prenaša spolno ali vertikalno iz matere na otroka (Waites in sod., 2012).

Pri novorojenčkih in nedonošenčkih se v primerih kolonizacije dihalnih poti z Ureaplasma spp. najpogosteje uporablja eritromicin (Waites in sod., 2009).

Tako M. hominis kot Ureaplasma spp. sproži vnetje, kar je glavni dejavnik za pojav bolezenskih znakov.

Raziskovalci so poročali o pridobljeni odpornosti pri kliničnih izolatih bakterij Ureaplasma spp., kot tudi M. hominis.